To ni še en strokovni uvod v še en strokovni tekst.
To je iskreno besedilo o vprašanjih, ki spremljajo razmišljanje posameznika o izbiri diplomacije kot karierne poti.
Spisal ga je Luka. Avtobiografsko.
Gre za njegov oseben premislek.
Izhaja iz lastne izkušnje.
Ne obotavlja se pri površinskih vprašanjih.
Glavnino posveti tistim vidikom odločitve za kariero v diplomaciji, ki so resnično življenjske.
Partnerski odnosi.
Družina.
Otroci.
Prijatelji.
Finance.
Ne uide nam krajše abstraktno razmišljanje o izbiri slehernega poklica in razmišljanje o pomenu diplomacije.
Ampak, kot rečeno, to ni bistveno.
Bistveno je, da se ob premisleku o izbiri diplomatskega poklica iskreno soočiš s tistimi vidiki tega dela, ki vplivajo nate in na vse okoli tebe.
S sebičnostmi.
Kot napiše:
“Diplomacija je prej lifestyle kot poklic in tako kot vrsta sorodnih lifestyle poklicev tudi ta terja stiliziranje življenja po določenem dresscodu. Esej ima tak naslov, ker se bolje bere, gre pa dejansko za izbiro življenskega stila.”
Strokovnih razprav o dinamiki diplomatskega življenja je kokr češ. Tudi biografskih je veliko.
Ni pa veliko takih, ki spustijo blizu.
Ki dopuščajo ranljivost in o tem razpravljajo tako, da je v ospredju dejanska življenjskost te odločitve.
Brezveze je dolgoveziti o tem, da si ta poklic izberejo tisti, ki jih zanima mednarodna politika, jeziki, življenje v tujini.
Logično.
Smiselno pa je govoriti o tem, kaj prtljaga diplomacije – dejanska in figurativna – prinese s seboj.
Tega ne gre potlačiti in odmisliti.
Ta premislek terja najvišjo mero pozornosti.
In potem se vprašaj: carry on? (a veš, prtljaga, prjatu).
Par ljudi je prebralo uvod, preden smo ga objavili.
Nekaj posebnih prijateljev gajsta in seveda folk z inštituta.
“Hvala vsem, ki ste delili mnenja.
Niso bila enoznačna.
Tisti med vami, ki se danes soočate z odločitvijo, s katero sem se jaz soočal pred štirimi leti, pravite, da ste čutili neko uteho. Ja, niste edini, k se to sprašujete. In kontam, da res ni izi. Kulsko, da pomaga. Sorry, če stvari zaplete. Bolš prej k pol.
Nekaj vas je bilo presenečenih nad osebno platjo tega teksta. Da delim preveč…da naj pustim le abstraktne premisleke, umaknem svojo izkušnjo. Spustim nono, familijo.
Ne, veliko raje tvegam ranljivost in izpostavljenost, kot pa objavim še en sterilen tekst, ki nima nobene človeške energije.
Odgovori in pogovori o teh vprašanjih so prepomembni.
Upam, da bomo mi generacija, ki bo čustvene odločitve znala deliti in misliti čustveno. Tudi sam delam na tem”.
-Luka
Gajst forever. Nagelj forever. 2024.
